Lanterne so mi od nekdaj nekaj posebnega. Morda zato, ker me spominjajo na poletne večere na dvorišču pri starih starših, kjer so jih visele po drevesih in osvetljevale naš mali, domači svet. Tiste lučke niso bile nič posebnega, bilo je nekaj papirnatih, nekaj steklenih, a zame so pomenile čarovnijo.
Ko sem se preselila v svoje stanovanje z majhnim balkonom, sem si obljubila, da bom vsaj delček tistega občutka prenesla s sabo. Prve lanterne sem kupila skoraj spontano, bile so v znižanju v trgovini s pohištvom, rdeče in rumene, kot majhni sončki. Tisto poletje sem jih obesila po ograji in vsakič, ko sem zvečer sedela zunaj s kozarcem vina ali skodelico čaja, sem začutila, da sem doma.
Sčasoma sem začela iskati različne vrste. Papirnate kitajske lanterne, majhne kovinske z vzorci, pa solarne, ki se same prižgejo ob mraku. Vsaka ima svojo zgodbo. Eno sem kupila na potovanju v Grčiji, drugo mi je podarila prijateljica za rojstni dan. Ko jih prižgem, se ne prižgejo samo lučke, prižge se spomin.
Najlepši trenutek z lanternami pa sem doživela na plaži nekega avgustovskega večera, ko smo z družbo spuščali leteče lanterne. Vsak je napisal svojo željo, jih nežno prižgal in spustil v nebo. Opazovati, kako lučke plavajo proti temnemu nebu, je bilo skoraj meditativno. Tisti trenutek tišina ni bila prazna, ampak polna upanja.
Lanterne mi niso všeč samo zaradi svetlobe. Všeč mi je občutek, ki ga ustvarijo. Mehka, nežna svetloba, ki te povabi, da se ustaviš, zadihaš in morda celo za trenutek pozabiš na vse skrbi. V tem hitrem svetu mi lanterne pomagajo najti trenutek miru.
Zdaj si brez njih skoraj ne predstavljam večerov, sploh poleti. Ko se zvečer stemni, jih prižgem kot nekakšen ritual. Včasih samo sedim na balkonu, gledam utripajoče lučke in poslušam tišino mesta. Lanterne so postale moj način, kako ustvarim občutek doma, topline in tiste tihe sreče, ki ne potrebuje besed.…
…