Verižice so bile pri meni vedno več kot le modni dodatek. Že kot otrok sem občudovala mamine zlate verižice, ki jih je skrbno shranjevala v posebni škatlici. Spominjam se, kako sem jih skrivaj poskušala nositi, ko ni gledala. Ne zaradi vrednosti, ampak zaradi občutka, ki so mi ga dajale. Kot da bi bila odrasla, urejena, pomembna.
Z leti sem si začela nabirati svojo zbirko. Sprva poceni modni kosi iz drogerij, nato pa sem, ko sem začela služiti svoj denar, začela investirati v bolj kakovostne verižice, ki imajo tudi osebno vrednost. Eno sem si kupila ob zaključku študija, drugo ob napredovanju v službi. Vsaka od njih ima svojo zgodbo, svoj pomen. Ena me spominja na potovanje v Grčijo, druga na posebno darilo od prijateljice.
Ne nosim jih vsak dan, a ko jo izberem, to vedno naredim premišljeno. Včasih za občutek elegance, drugič za kanček drznosti. Opažam, da ljudje pogosto opazijo verižice, še preden sploh pogledajo obraz. So tisti tihi detajl, ki veliko pove o okusu in osebnosti.
Zadnje čase me vedno bolj pritegnejo unikatni izdelki slovenskih oblikovalcev. Všeč mi je misel, da podpiram domače ustvarjalce in hkrati nosim nekaj, kar ni množično izdelano. Občutek, da je kos nakita narejen z roko, z mislijo na estetiko in simboliko, mi veliko pomeni.
Verižice zame niso samo nakit. So opomniki na trenutke, mejnike, čustva. Ko jih nadenem, ne nosim le kovine ali kamna. Nosim spomin, občutek, del sebe. In to je vredno veliko več kot katerakoli cena na etiketi.
Zadnjo verižico sem prejela od mame za rojstni dan, z drobnim obeskom v obliki zvezde. Ko jo nosim, me spremlja občutek topline in povezanosti. Vsakič, ko se je dotaknem, me spomni na dom, družino in tiste male geste, ki v resnici pomenijo največ. Takšni kosi ostanejo z nami za vedno.
Zame so verižice način, kako izrazim sebe – tiho, a močno. So povezava med preteklostjo in sedanjostjo, med lepoto trenutka in tistim, kar v meni ostaja.